PRVA BERILA OD TRUBARJA DO DANES

Povzeto po knjigi Moje prvo berilo, avtorja Marjana Marinška iz leta 2000

"Vsem mladim inu
preprostim Slovencem"

Primož Trubar je “oče” slovenske knjige. Njegov Abecedarium, ki je izšel leta 1550, je prvi slovenski abecednik. Težko bi rekli, da je tudi prva slovenska knjiga, ker je to častno mesto bilo oddano Katekizmu. Abecednik je služil za to, da so se ljudje naučili brati, drugače povedano, da so lahko prebirali Katekizem. Trubarjevemu abecedniku pa ne bi mogli reči prvo berilo, saj je imel samo abecedni del.

Katekizem in Abecednik sta napisana v slovenščini, ki si jo je moral Trubar sam izmisliti, saj pred njim še ni bilo tiskane knjige. Tudi za črkopis se je moral sam odločiti. Za osnovo je vzel gotico, v drugem in tretjem abecedniku, ki sta izšla leta 1555 in 1556, pa že latinico. Abecednik uči po črkovalni metodi.

Deset let po Trubarjevem Abecedniku se pojavi Otročja biblija Sebastjana Krelja, opremljena z abecedo velikih in malih tiskanih črk, slovanskimi imeni črk, samoglasniki, zlogi, metodično opombo za branje po črkovni metodi in slovarčkom.

Adam Bohorič, najpomembnejši protestantski šolnik, je leta 1580 priredil Elementale Labacense, kar pomeni “Ljubljanska začetnica”. S svojo slovnico iz leta 1584 je uveljavil črkopis “bohoričico”.

Abeceda je lahko tudi pisana

Za šole v Prekmurju je leta 1725 izšel Abecedarium slovensko, ki je prvi prekmurski abecednik, žal pa njegov pisec ni znan. Pisan je v prekmurskem narečju s kajkavskimi vplivi in madžarskim črkopisom. 

Mikloš Küzmič je za potrebe katoliške osnovne šole v madžarskem črkopisu in prekmurskem narečju izdal Slovenski silabikar, z šteroga sze decza šteti more navcsiti (1780). Ta abecednik za silabiciranje oz. zlogovanje je bil ponatisnjen enajstkrat. 

Deset let kasneje je Mikloš Küzmič priredil še dvojezično ABC knižico na narodni soul hasek, ki pa je že bila izdana v času, ko so to počenjale cesarsko-kraljeve oblasti. V tej drobni knjižici je Küzmič storil za tisti čas nekaj silno predrznega: s tem ko je postavil slovenski tekst n levo stran, madžarskega pa na desno, je dal prednost materinščini, kar je bilo v slovensko-nemških učbenikih vselej obratno. 

Protestanstki pisec Mihal Bakoš (1742 – 1803), pastor v Križevcih na Goričkem, je leta 1786 izdal Slovenski abecedar za drouvno deco, ki je bil prvi slovenski abecednik s pisano abecedo. 

Čas Marije Terezije

Leta 1774 je cesarica Marija Terezija podržavila šolstvo. Prva berila so izhajala na Dunaju in v nemščini, vendar tudi dvojezično – po večini kot nemško-slovenske začetnice. Izključno v slovenskem jeziku so tiskali učbenike le zasebniki in le te so se smele uporabljati samo v šolah na deželi, na tako imenovanih “trivialkah”.

Opat Marko Pohlin je leta 1765 za bralni pouk sestavil prvi samostojni abecednik. Abecedika se začne z značilnim naslovom Viža besede zlagati inu brati se učiti. V nadaljevanju pa obsega križ, oče naš, jutranjo in večerno molitev.

Janez Debec (1758 – 1821) je izdal abecednike, ki so bili tipični primeri črkovalne metode. Bili so že okrašeni z občrtanimi stranmi in zvezdicami, značilnimi za tisk tedanje dobe, kar pa še niso bile ilustracije.

Za koroške šolarje in samouke je leta 1790 izšel ABC ali Bukvize teh zherk inu besied, ki ga je priredil Ožbalt Gutsman (1725 – 1790). Vsebuje pa imena samoglasnikov in soglasnikov z imeni črk: B (be), C (ce), F (ef), …

Šole po mestih in na deželi
po letu 1805

Leta 1807 je izšla dvojezična uradna izdaja Abecede za šole na kmetih, v katerih se prvič pojavijo šumevci v abecedi, stvarno berilo pa postane obsežnejše. 

Mestne in podeželjske otroke so različno učili. Na vasi so menili, naj vaška šola otrok ne odtujuje iz njihovega življenjskega okolja in so smeli uporabljati abecednike v slovenskem jeziku. V tem času so šolstvo prevzeli duhovniki. 

Ime so dobile po nedeljah, ob katerih se je poučevalo. Cerkev je bila zainteresirana, da bi nedeljske šole zaživele po nedeljski maši. V nedeljskih šolah so pvošolci peli, brali in računali na pamet. Drugošolci so se učili lepo brati, lepo pisati in pismeno računati. 

Pouk vseh oddelkov in tudi odraslih je bil v enem samem prostoru. Izmenoma sta poučevala kaplan in učitelj, vsak po pol ure.

"Novi kluč", "Navod v branje" in pisalni pouk

Peter Budin, generalni vikar, semeniški ravnatelj in višji nadzornik, je leta 1808 izdal abecednik z naslovom Novi kluč ali tamla za branje inu pisanje. Budinov Novi kluč je prvi uvedel bralno-pisalno metodo in je hkrati prvi slovenski ilustrirani abecednik. Abeceda, zlogi in besede sp natisnjene s pisanimi črkami.

Musijev Navod je prvi slovenski abecednik, ki je sestavljen tako za črkovanje kot glaskovanje. Musi je v predgovoru zapisal, da ta “abecednik prej privede do smotra”, kar pomeni, da se učenci z glaskovanjem prej naučijo brati. 

Leta 1856 je izšel Praprotnikov Slovensko-nemški abecednik, ki je hkrati učil brati in pisati, zato v njem male in pisane črke stojijo pred velikimi. 

Prvi barvni abecednik

Učitelj Ivan Tomšič iz Ljubljane se je leta 1869 odločil, da bo izdal barvni abecednik. Ohranila sta se samo dva primerka njegovega čudovitega barvnega abecednika. Enega hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici, drugega pa v Slovenskem šolskem muzeju. 

Tomšičev abecednik je po velikosti komaj kaj večji od navadne dopisnice in ima samo devet listov. 

“Češnje moja mati imajo, če sem priden mi jih dajo.

V šoli moraš priden biti, če se hočeš kaj naučiti.”

Podržavljena šola

Leta 1869 je novi šolski zakon šolo ponovno odvzel cerkvi. Ustanovljene so bile ljudske in meščanske šole, ki so brez večjih sprememb delovale do razpada Avstro-Ogrske leta 1918.

O slovenskih prvih berilih je odločalo Ministrstvo za uk in bogočastje na Dunaju, oziroma za prekmurkse šole v Budimpešti, izdajala pa jih je Cesarsko-kraljeva zaloga šolskih knjig. Obsegali so stvarne sestavke za nazorni pouk, prepletene s poučnimi in moralno-vzgojnimi zgodbicami. V njih je bilo vedno več domačega mladinskega leposlovja.

Leta 1913 je izšlo prvo berilo z naslovom Moja prva čitanka za nižjo stopnjo občih ljudskih šol avtorja Ivana Krulca.

Čas med obema svetovnima vojnama

Učbenike so v prvem desetletju nove države izdajali tako, da so stare avstroogrske učbenike na hitro prirejali novim razmeram. 

V tem času je bilo šolstvo spet reorganizirano. Leta 1929 je zakon o ljudskih šolah predvidel osemletno obvezo šolanje, in sicer štiri leta v osnovni ljudski šoli in štiri leta v višji ljudski šoli.

Šele v tridesetih letih so začela izdajati prva berila, ki so bila v tehničnem in estetskem pogledu na evropski ravni. Odobriti jih je moralo Ministrstvo za prosveto Dravske banovine.

Čeprav smo v tem obdobju že imeli vidnejše pedagoge, kot na primer Gustava Šiliham so bili sestavljalci prvih beril še vedno le sposobnejši učitelji, ki so napredovali v inšpektorje.

Prva leta nove države SHS so tako ponatiskovali abecednike iz časov Avstro-Ogrske.

"Naša prva knjiga"

Naša prva knjiga Pavla Flereta iz leta 1929 je bilo moderno in prelomno prvo berilo, saj je prvo uvedlo prednostno spoznavanje velikih tiskanih črk in šele nato malih, da bi bil prehod k pisanim črkam čim lažji.

Flere je zagovarjal začetek pouka z velikimi tiskanimi črkami, ker so bile razvojno prvotnejše in so jih učenci poznali že iz napisov, letakov in časopisov ter slikanic, poleg tega so jih lahko prerisovali ali sestavljali. Učenec torej črk ni več pisal, ampak jih je prerisoval.

Pavel Flere je bil utemeljitelj razvojne metode pri začetnem pisalnem in bralnem pouku, saj je ločil pouk branja od pouka pisanja in uvedel risalno pisanje. Berilo se tako začne z velikimi tiskanimi črkami in šele nato so iz njih izpeljane male tiskane črke. 

"Preljubo veselje, o kje si doma"

Drugo najpomembnejše berilo v obdobju med obema vojnama je bilo Bobičevo Preljubo veselje, o kje si doma, ki je izšlo leta 1939 in bilo takoj odobreno za šolsko rabo.

Ferdinand Bobič in Radovan Klopčič sta bila pred vojno učiteljska kolega na mariborski vadnici. Dogovorila sta se, da bosta skupaj izdelala prvo berilo s prisrčnim naslovom “Preljubo veselje, o kje si doma”. Bobič ga bo sestavil, Klopčič pa ilustriral. 

Posebnost tega berila so črke okroglih oblik, ki omogočajo lažji prehod na male in pisane črke, kar so morali učenci opravljati z redis peresom. 

Prva berila med okupacijo

Po madžarski okupaciji Prekmurja je Vend-szlovenszka knjiga cstenya iz leta 1939 še smela ostati na šolah, vendar pa so morali učenci nositi s seboj tudi madžarski abecednik in madžarsko prvo berilo.

Pod fašistično okupacijo so na Primorskem ponatiskovali Kleinmayrjeve Prve korake. V nemških šolah na Štajerskem so uporabljali avstrijsko prvo berilo Kinderwelt.

V partizanskih šolah na Gorenjskem so uporabljali začetnico Šolo smo odprli, ki je bilo edino pravo partizansko prvo berilo pri nas.

"Prva čitanka" iz mojega razreda

Jeseni 1945 je pri Državni založbi Slovenije izšla Začetnica kot učna knjiga za prvi razred. Tanka broširana pionirska začetnica je bila namenjena predvsem pouku branja, saj je pot do pisanja izpuščena.

Leta 1946 je izšla Prva čitanka, ki sta jo sestavila Rudi Završnik in Josip Ribičič, z barvnimi ilustracijami pa jo je opremil arhitekt Mirko Lebez.

Ponatis Prve čitanke iz leta 1950 je vseboval čudovite živobarvne ilustracije, ki jih je ilustriral slikar, kipar in grafik Tone Kralj. Takšna Prva čitanka je izhajala do leta 1957.

"Prvo berilo"

Leta 1958 smo se pri nas poslovili od čitank in prvič je izšlo Prvo berilo (vinsko rdeča naslovnica, na kateri sta upodobljena šolarka in šolar).

Leta 1973 je ponovno izšlo Prvo berilo, ki je z nekoliko dopolnjenim berilnim delom izhajalo petnajst let. 

Leta 1989 je izšlo Prvo berilo z ilustracijami Marjance Jemec Božič, ki je bilo v primerjavi z dotedanjimi nekoliko skrajšano. V tem berilu je kompleksni pristop že zelo jasno razvit, vključuje tudi stavnico: igla I, antena A, nogavica N …

Leto, ko je prvo berilo izginilo iz šolskih klopi

Reforma šolstva in uvedba devetletne osnovne šole konec 20. stoletja sta privedli do tega, da so se spremenili učbeniki za prvi razred osnovne šole. V vseh razredih se je pouk materinščine začel uresničevati z jezikovnim in književnim poukom v okviru štirih sporazumevalnih dejavnosti – poslušanja, govorjenja, branja in pisanja.

Nič več ni enega samega prvega berila. Nastalo je več novih beril tako za prvi in drugi razred devetletne kot za prva razreda osemletne šole.

Nekoč je učbenike izdajala samo Državna založba Slovenije, kasneje je glavnino prevzela Mladinska knjiga, danes pa s svojimi učbeniki enakovredno konkurirata založbi Rokus iz Ljubljane in Izolit iz Trzina.

Pozor! Prihaja devetletka

Za devetletno osnovno šolo je za prvi razred na izbiro pet učbeniških kompletov, ki ustrezajo zahtevam za poučevanje v “novem” prvem razredu, kjer so otroci leto mlajši in se še ne učijo brati in pisati. Takšen je na primer komplet S slikanico se igram in učim avtorice Vide Medved Udovič in Tilke Jamnik, ki pokriva tako jezikovni pouk kot književno vzgojo. 

Komplet upošteva otrokove izkušnje v likovnem, glasbenem ter telesnem izražanju iz predšolskega obdobja, kar je osnova za razvijanje njegovih sporočilnih i literarnih zmožnosti ter za dojemanje spoznavnih razsežnosti jezika.